Zgodba Krškopoljskega prašiča
Krškopoljski prašič, ali v preteklosti imenovan črnopasasti, pasasti ali prekasti prašič je edina ohranjena slovenska avtohtona pasma prašičev. Nastala in razvijala se je na območju širše Dolenjske, kjer je bila sredi 19. stoletja tudi večinska populacija prašičev. Konec 19. stoletja je bila reja pasatih prašičev omejena na območje Krškega polja, obronkov Gorjancev in na območju Mirnske doline. Takrat jo je Rohrmann poimenoval Krškopoljski prašič zaradi območja, ker se je večina populacije nahajala. Do leta 1970 je bilo moč kupiti licencirane merjasce kljub temu, da je komisija za licenciranje merjascev iz leta v leto omejevala rajon za rejo prašičev te pasme. Po letu 1970 ni bilo več moč kupiti licenciranih merjascev krškopoljske pasme. Strogo pa se je izvajalo določilo, da se sme pripuščati le z licenciranimi merjasci. Le 40 zavzetih rejcev je kršilo zakonodajo vse do leta 1990, ko je že ogrožena avtohtona pasma pridobila na pomenu. Takrat sta namreč Švajger in Bregar pod mentorstvom prof. dr. Andreja Šaleharja pisala diplomsko nalogo in raziskala teren reje krškopoljca.
Leta 1993 so se le tri reje odločile za rodovniško kontrolo pri prašičih te ogrožene avtohtone pasme. Do leta 2001 je bilo le 30 plemenskih svinj in merjacev v kontroli prireje. Z osamosvojitvijo Kmetijsko gozdarskega zavoda Novo mesto leta 2001, je le ta prevzel selekcijsko delo na krškopoljskem prašiču. Vršila se je intenzivna promocija pasme. Do danes je stalež narasel na približno 300 plemenskih svinj in merjascev, pasma pa je kljub temu še vedno ogrožena.
Krškopoljski prašič slovi po izredno kakovostnih mesninah, saj so izdelki iz krškopoljskega prašiča bolj mehki, sočni in aromatični. Izredno je primeren za predelavo v suhomesnate izdelke. Slanina krškopoljskega prašiča vsebuje bistveno večji delež nenasičenih maščobnih kislin v primerjavi s slanino sodobnih pasem prašičev.